Po malce daljšem času se ponovno oglašam. Doma je bilo kar delovno, tudi šola se bliža in s tem urejanje raznih papirjev zanjo (kar me res spravi ob živce).
Za mano je lepo preživet sončen dan, tale barvita jesen je res krasna! Naredila sem nekaj fotografij narave, pa mi (vsaj z mojo kamero) nikoli ne uspe ujeti te lepote! Je pa res, da se ob takih momentih človek zave, kaj lahko vse izgubimo, če bomo ravnali z naravo tako kot do sedaj.
Ne bi bila rada negativna, ampak v zadnjem času sem obkrožena s slabimi novicami - množično onesnaževanje, spopadi - negativnost narašča tudi v Sloveniji! Kot da ni bilo dovolj slabega že po poplavah, se je zdaj začela še stavka, ki za sabo potegne še 100 drugih nesporazumov. En kup kreganja, na kratko povedano! Včasih se vprašam, ali smo Slovenci res narod, ki enostavno ne zdrži brez nenehnega nagajanja drug drugemu. Ne vem, kaj bomo naredili s to deželico.
Vseeno delam kar je v moji moči. Včeraj sem naredila video s slikami narave in spodbudnimi mislimi. Mogoče komu tudi to pomaga. Brala sem tudi članek o tem, kaj je v življenju res pomembno in ugotovila, da se sama čisto preveč sekiram. Definitivno bom delala na tem. Zadnje čase tudi grozno slabo spim - verjetno je to posledica vsega, kar mi roji po glavi. Velikokrat pomaga samo sprehod skozi naravo in kozarec mleka zvečer. Ko to zataji, ostanejo samo še tablete. Hm...očitno ima vsak nekaj, kar ga mori.
No ja, berem pa eno čudovito knjigo - Ženske, ki tečejo z volkovi (napisala Clarissa Pinkola Estes). Pravi balzam za žensko dušo! V njej primerja ženske z volkovi - no, vsaj tiste ženske, ki so osvobojene vseh družbenih predsodkov in še ohranjajo svojo "divjo naravo" (mišljeno je v pozitivnem smislu te besede). V prihodnje bom objavila kako zanimivo misel s te knjige :)