Hja...dan se je začel že ob petih zjutraj in to ne na mojo željo. Sostanovalka, starejša ženska, se je namreč zmislila, da se bo ravno ob tej uri tuširala, čeprav je potem še celo dopoldne v stanovanju. Ker pa sta WC in moja soba sosednji sobi, tuš kabino in moj vzglavnik ločuje samo tanka stena. Res ni prijetno, ko ob taki zgodnji uri dobiš občutek, da se ti nekdo nad glavo tušira in seveda potem ne moreš nazaj zaspati...
To je bil tudi razlog za slab začetek dneva. In ko sem slabe volje, se mi zdi, da je cel svet grd in neprijazen. Ali pa takrat to samo toliko bolj opazim. Pridem na avtobusno postajo. Prodajalka vozovnic se krega s kupcem, zakaj je kupil vozovnico za neko poznejšo uro. Seveda - ker potem ne bo imel časa. Na naši glavni avtobusni postaji (ki ne morem reči, da je vredna tega imena - izgleda res socialistično) še nikoli nisem bila deležna vsaj majhnega nasmeha s strani prodajalcev. Res se sprašujem, kak vtis dobijo turisti ob prvem stiku z našo državo.
No ja, vrhunec slabe volje pa je prišel, ko sem se vrnila domov in je nekako izgledalo kot po drugi svetovni vojni. Po štirih urah čiščenja sem nekako uredila najnujnejše.
Se pa proti večeru počutim zmeraj boljše...Če bi se nekdo pojavil na msn-ju bi bilo še toliko boljše... :) ♥
Jutri se počasi lotim pisati spisa za faks (1,5 strani...upam, da ne bo problem). Sestra pride šele v nedeljo, tako da se moram z nečim zaposliti. Verjetno bom poskušala spraviti skupaj kakšen jesenski aranžma. Med listanjem revije Moj dom sem namreč dobila kar nekaj dobrih idej...
